Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:


SOBOTA    22.8.    20.30    SRDJAN OLMAN ( SRB ), ADMIR BALTIĆ, ROK ŠKRLEP    


Reportaža

Drugi večer serije stand up nastopov v Vetrinjcu je včeraj, torej v soboto, postregel z menijem šal tako visokega nivoja, da si zasluži Michelinovo zvezdico standupanja. Ker za stand up še nimamo nekih zvezdic, Michelinove pa se podeljujejo za hrano, tu pa se pogovarjamo o hrani za dušo, sedaj tukaj slavnostno razglašam, da temu večeru podeljujem Tanjino zvezdico. Podarila bi dve, a ker smo šele na začetku podeljevanja nasploh v zgodovini, bom konservativna.

Letos izjemno težko najdem sploh kaj, kar bi popljuvala in to moje delo strašno otežuje. Že v poročanju o petkovem večeru sem vlekla iz petnih žil kot se temu reče. Na silo pač ne gre. Zatorej mi ne preostane nič drugega, kot da svoje šale omejim na dogajanje izza odra in se malo pošalim s publiko, ki mi gotovo ne bo zamerila, saj so vsaj tisti, s katerimi sem govorila, bili že vnaprej polni šal na svoj račun ali na račun svojih spremljevalcev, spremljevalk. Tu prednjačita Suzana in Božidar iz prve vrste levo, gledano od zadaj, a o njima kasneje.

Sama sem skozi leta vajena že vsega živega in se me težko spravi v smeh, kaj šele v krohot. Običajno z resno faco zapisujem misli v svoj zvezek in pisalo odložim le za najboljše šale ter zaploskam.

Včeraj pa se mi je zgodilo nekaj, kar se že dolgo ni. Morala sem na WC. Ne na prvo ali drugo, temveč na tretjo potrebo, torej nabrati si papirnate brisače za roke, da brišem solze smeha in nos. Namreč, če se smejim preveč, mi sinusi začnejo pretirano delovati in moram nenehno čistiti nos.

Verjamem, da vas ne zanima sluz iz mojega nosu, temveč razlogi za tako intenzivno reakcijo.

Pred predstavo smo bili zaskrbljeni. Skupinska skrb je bila, ker se je Rok Škrlep izgubil in krožil po Mariboru še pet minut pred začetkom predstave. Običajno bi po telefonu vodili izgubljenca do nas. V primeru komikov to ne gre. Ko je Jan spraševal Roka, kje je, so bili opisi taki, da bi v bistvu lahko bil kjerkoli. S skrbjo sem gledala Jana, ko se je trudil izvedeti karkoli. » Ok, cerkev, dobro. Prosim, ustavi se in opiši cerkev. Rok, take cerkve ni v Mariboru. Kakšne barve je?« Luka je stal zraven in mencal. Hotel je pomagati, a tukaj živi bog ni mogel nič. Nato je Jan skočil na kolo in obljubil, da ga bo že nekako našel, pa če potem takoj umre. Bali smo se, da bo prej umrl in to od starosti. Strašno sem se bala za našega Jana in Luka me je moral tolažiti, naj zaupam, ker Jan je vsemogočen. Nato sva z Luko šla gledat nebo, in to ne iz romantičnih razlogov, temveč zaradi oblakov, ki so se nabirali. Dež je prvinski strah vseh ekip, ki smo vezani na odre pod milim nebom na tem festivalu. Gre za prekletstvo Lenta. Tudi v sušnih obdobjih je bilo tako, da je bilo sušno prej in kasneje, a v času festivala je nebo vedno dostavilo rekordne količine vode. To, da je letošnji Lent datumsko zamaknjen ni v uteho, saj ne gre za vreme, temveč za prekletstvo. Sama sem prepričana, da v Ljubljani ljubosumje gre tako daleč, da najamejo neke mage, šamane in čarovnice, ki potem tleskajo po bobnih, kuhajo čarobne napoje, ustvarijo oblake in potem vsi skupaj pihajo na severovzhod. S tako tanko denarnico kot jo ima naš festival, tam ne bi naredili niti plakatov. No, pa sem le našla nekaj za popljuvati. In, če smo že pri Ljubljani in Ljubljančanih, sem včeraj opazila, da jih je v občinstvu bilo nenavadno veliko. Iz tega mesta namreč upajo priti k nam le redki. Antipropaganda in 30 letno pljuvanje po nas in našem primitivizmu je na njih in nas pustilo globoke rane. Niti dejstvo, da smo mesto, ki je proizvedlo svetovno priznane Draga Jančarja, Tomaža Pandurja, Edvarda Cluga, Darjo Švajger, Ano Bezjak, Toneta Partljiča, Andreja Brvarja, Franceta Forstneriča, Milado Kalezič, Neco Falk, Ireno Polanec, Slavka Tihca, Rebeko Lokar, Sabino Cvilak, Jerneja Lorencija, Marušo Majer, Luko Šulića in še bi lahko naštevala v nedogled naše svetovno znane kulturnike, ni dovolj, da se nas ne bi smatralo in predstavljalo kot Viole, ki pretepejo vse, ki pridejo v mesto. In to ob dejstvu, da Ljubljana posrka 90% vseh državnih sredstev za kulturo vsako leto, vsa ta leta. In mimogrede, tudi čisto prvi sploh tečaj Stand up komedije se je zgodil prav tukaj, organiziral ga je naš vizionarski Slavko in sprožil slovenski standup plaz.

Ko je eden od včerajšnjih nastopajočih prosil, naj zaploskajo vsi iz publike, ki so iz Maribora, je bil aplavz tih. Kot rečeno, pa je za naše razmere bilo nenavadno veliko ljudi iz Ljubljane. Začudena sem se kasneje spraševala, kako to. Edini dober razlog, ki mi je padel na pamet je bil boni/ vavčerji. Seveda, gre za adrenalinski turizem. Eni skačejo s padalom, kar ni nič v primerjavi z adrenalinom Ljubljančanov, ki pridejo za konec tedna v Maribor. Kapo dol za pogum!

Dodaten adrenalin je pri meni dvigalo dejstvo, da imam tokrat dve nalogi, Ker Je Srdjan Olman včeraj nastopal, sem morala opraviti še njegovo nalogo. Torej, morala sem pred kamero opraviti še njegove intervjuje z nastopajočimi in pripraviti skeč. Hvala bogu sem do sedaj pubeca že tako prestrašila, da me ni upal vprašati dvakrat. Prvič je dan prej nekaj jecljal, včeraj je prosil ata Slavka, da mi zaukaže opraviti še to, ker je vedel, da Slavku ne bom ugovarjala. Mimogrede, tudi ti video prispevki so na voljo na www.standup.si poročanje. Po Olmanu rada tolčem, ker kot sem včeraj zapisala mi 'gnjavi' nenehno in ga imam poln kufer. Rekla bom le to, da mojega nasveta naj se obnaša profesionalno še ni začel upoštevati in mi je še 2 minuti pred začetkom predstave najedal o nekem zmenku in o tem, kako bi me po predstavi rad peljal na samo. Vprašala sem ga, če je prebral moje včerajšnje poročanje. Ni. Ker sem bila na balkonu on pa pod njim, sem raje spet pobegnila med občinstvo, preden mi začne prepevati, da je Romeo in jaz Julija in bi ga morala na gobec in potem bi vsi ti Ljubljančani v publiki rekli: » Evo, res je, vavčer je porabljen v skladu s pričakovanji,« in bi po Ljubljani razlagali, kako se tu res samo pretepamo in kako nekulturni in primitivni smo. Na srečo sta mimo šli luštni punci v mini krilih na wc in se je Olman preklopil na njiju. Vseeno se zdi, da jih bo še pred koncem festivala fasal od katere.

Kot rečeno, sta Suzana in Božidar iz občinstva že prišla polna dobre volje. Obema se je zdelo, da je še posebej v teh časih izjemno pomembno, da Lent je in Božidar je izrazil mnenje, da to kar ima Maribor, torej Lent, bi moralo imeti vsako mesto. Čuj, Božidar, ne morejo vsi imeti nekaj tako edinstvenega, zato pa je edinstveno. Suzana je dodala, da bi prišla vsak večer na Standup, pa je Božidar stiskač in noče častiti vstopnic. Božidar je omenil še, da je Admirja in Srdjana že gledal in bil totalno navdušen, še posebej, ker je to bilo v Ljubljani, in da bo tukaj zaradi tega, ker je v Mariboru gotovo še veliko boljše. Ob slovesu sta se mi sarkastično zahvalila za izvirna vprašanja, jaz sem videla potencial za morebitna bodoča komika.

Na drugi strani, v predzadnji vrsti sta Metka in Jože bila previdnejša. Na Standupu v Vetrinjcu nista bila pogosto, a prvič zanju to ni. Nato sta poznavalsko dodala, da pričakujeta nov material od nastopajočih. Hm.

Rok je končno prispel in lahko smo začeli s predstavo. Bravo Jan, uspelo ti je nemogoče!

Za kazen je Rok dobil vlogo povezovalca in moral kar takoj na oder. Redki so tako pogumni kot Rok, da štartajo naravnost v interakcijo s publiko. Po uvodnih nekaj forah in interakciji si pribeležim, da dajanje in prejemanje daril po tem nastopu dobi čisto novi pomen.

Admir Baltić je že razgreto publiko spravil v nekontrolirane krče trebušnih mišic. Ta človek iz nič in malenkosti naredi tako štalo, da človek ne more verjeti. Poleg tega, da se zna priključiti na kolektivno zavest, delati kontrapunkte tam, kjer bi jih najmanj pričakovali, se vsak od nas kar vidi v njegovih zgodbah. Ko pripoveduje, smo tam v avtu z njim in njegovo ženo v krožnem prometu. Poistovetiš se tako, da ti je osebno nerodno zanj. Ljudje v občinstvu so imeli roke čez usta in čez oči, držali so se za glavo. Poantiranje pri njem pride čisto nepričakovano. V intervjuju pred nastopom je trdil, da v času karantene ni imel nič časa zase ali za pisanje materiala. Ima dva mala otroka, ki nista bila v vrtcu in je tisti dve dodatni uri, ki ju je imel na voljo vsak dan zato, ker otroka spita dve uri več, porabil za brezplodno brskanje po internetu. Ko je nastopal, sem začela resno dvomiti o njegovih trditvah. Rečem lahko sledeče. Gre za izjemnega opazovalca sveta okrog sebe in človeka z bujno domišljijo. Trdim, da gre za makro- humor. Tudi sam je vprašal, kaj s tem mislim. Pojasnila sem mu, da vzame majhen, čisto nepomemben detajl, in iz tega naredi celo zgodbo. Izjemno hitro menjava smeri in mojstrsko zaključuje oziroma poantira. Muh ne bom nikoli več podcenjevala in ponovno uporabo bom vzela še bolj resno kot do sedaj. Nujno si je treba ogledati njegov trenutni material, ker boste sicer ostali osiromašeni za marsikaj, tudi za relativnost dojemanja časa. Z eno besedo, perfektno!

Na oder se je vrnil Rok, ki očitno še ni prebolel svojih osnovnošolskih časov. Študent enopredmetne zgodovine mi je v kasnejšem intervjuju zaupal, da zelo rad hodi po svetu in to dobesedno. Žal sta po treh tednih hoje na vzhod zaradi trenutne situacije s punco morala predčasno prekiniti epsko potovanje. Gre za mladega komika, ki pa že ima svojo predstavo in enega tistih, ki so svojo pot komedije začeli v improligi. Mi je pa zaupal, da ima impro še vedno raje kot standup, kar je redko. Improvizacija te sili, da si kreativen tukaj in zdaj in da pričakuješ nepričakovano, kar Rok obožuje. Standup mu je zanimiv na drugačen način in čeprav so stvari precej nastavljene, rad gre na led. Zato je na odru eden pogumnejših. Številni si namreč ne upajo v interakcijo s publiko in res je za to treba imeti pogum. Zato je Rok na odru svež, pristen in prikupno duhovit mladenič, ki veliko da in še več obeta. Samo tako naprej.

Rok napove Srdjana Olmana in mislim si, da bo približno tako kot pred dvema letoma, ko smo ga nazadnje gostili na Lentu, nekje med dobro in kar dobro. V svoji maniri pljuvanja po njem si takoj zapišem, da ima telirano srajco za številko premalo, nato mi zmanjka negativnih kritik. Srdjan se je razvil v komika najvišjega ranga. Sicer prepoznam malo gledališkega pristopa, ki ga je najbrž pobral od Srdjana Jovanoviča, s katerim veliko nastopata skupaj, a ga je usvojil in udomačil po svoje. Kontrapunkte je po finomehanično izpilil. Sebe in Srbe predstavi tako, da občinstvo vriska ne, ne, ne, ne, prosim ne. Odvzame jim vsakršno samokontrolo in ljudje se nagibajo naprej in nazaj, mečejo glavo v znak in kričijo razne medmete. Težko sedijo na stolih in so kot nemirni otroci. Grabijo se za glavo, pokrivajo oči, kričijo, združijo se v maso trzajočih se organizmov, cepetajo, si brišejo solze smeha in tudi nos, kot jaz. Slike, ki jih Srdjan prikazuje so tako pristne in jih lansira tako neposredno v naše možgane, da smo vsi tam na meji z njegovo družino in čakamo na granatna jabolka. Kivi oživi in kot da še to ni dovolj, oživi tudi šahovnica. Čeprav je na začetku dobival simpatije publike, ko je razlagal, da ni preveč brihten, v drugem delu oživi figure na šahovnici tako, da jih vidimo. To je cel Gospodar prstanov. Prisežem, da če bi naredila anketo, bi ljudje znali povedati celo, kako je bila kraljica oblečena. Paralele, ki jih vleče med družbo in figurami na šahovnici, pokažejo na izjemno inteligenco, pronicljivost in sposobnost družbene kritike.

Ker po njegovem nastopu, ki smo ga nagradili s huronskim aplavzom, Rok na hitro zaključi, ljudje kar obsedijo. Noge jih ne držijo. Potrebujejo nekaj časa, da pridejo do sape in da sploh pogruntajo, kaj se jim je pravkar zgodilo. Obrazi imajo široko odprte oči in nosnice, globoko dihajo, gledajo drug drugega in radi bi nekaj rekli, a ne morejo, ker so v nekem posttravmatskem stanju. Nato se zavejo, da so se luči prižgale in vsak zase se bori s tem, da bi se znormaliziral, si nadel masko ter dostojanstveno odšel s prizorišča, kot da je to bila pač še ena predstava. Pa ni bila. Take so redke, zelo redke. Še dež je počakal na konec predstave, torej niti vsi ljubljanski uroki niso mogli nič. Zatorej sobotnemu večeru na Stand up Lentu podeljujem Tanjino zvezdico in vabim vse standup gurmane, da nekako nekje ulovijo te nastope, ki najbrž ne bodo več skupaj, in si predstavljajo, kako bi bilo, če bi jih gledali drugega za drugim.

 

Tanja Volf