Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:


NEDELJA    23.8.    20.30    LUCIJA ČIROVIĆ, MLADEN PAHOVIĆ, PETER ŠANOVIĆ    


Reportaža

»Kakšni trije liki,« si mislim, ko vstopim v zaodrje in srečam Petra, Mladena in Lucijo. Peter je suh dolgin, oblečen zelo po francosko in ker mu je ime še Peter, me nenavadno spominja na francoskega Pierrota. Mladen je v debati z Janom in Luko. Govori o tem, kateri filmi so mu najbolj kultni, na majici ima Marlona Branda iz Botra, ki boža svojo muco. Našteva: » Boter, Bilo je nekoč v Ameriki, Goodfellas…« in tudi tu me domišljija odnese. Videti je tak lik, da bi brez težav lahko nastopal v kateremkoli od teh filmov. Kar predstavljam si ga, kako vstopi v italijansko gostilno in si naroči špagete z mesnimi kroglicami, na mizo odloži pištolo in spotakne natakarja, ta se mu opraviči, ker je padel pred njim. A mu Mladen ne odpusti, temveč mu zlomi prst ali zarine vilice v bedro. Lucija se igra s Kokotom in prelaga nek starinski kovček sem ter tja. Si mislim: »Tej punci se je končno dokončno utrgalo«.

Spet me prehitijo z intervjuji in ponovno moram čakati. Lucija, uboga reva se nikakor ne more znebiti sedaj že res starega lika Fate in, ko vlečem na uho slišim, da novinarju razlaga, da bi Fato upodobila oziroma oživila le pod pogojem, da ji kdo ponudi holivudski honorar. Koliko? Desetne tisoč evrov.

Nato vidim krofe, ki jih je prijazni Pierrot kupil za nas na Trojanah in že hočem napasti, ko me Jan ustavi. » Kaj ni dovolj, da vsa ta leta kradeš piva iz hladilnika in, da čeprav si si letos prinesla svoja, ta nedotaknjena ležijo na dnu hladilnika, ti pa si spet postregaš s tistimi tamalimi, ki so namenjeni nastopajočim.« Skoraj zajočem, ko mu razlagam, da so pollitrski, ki sem jih prinesla, preveč zame. Prvi dan sem spila enega in imela dve težavi. Prva je bila ta, da sem potem bila pošteno nacukana in sem morala kar domov, druga je, da sem ga pila tako dolgo, da se mi je vmes zagrel. Jan mi svetuje naj tega ne razlagam drugim, ker da sem Mariborčanka in bi morala biti sposobna prenesti vsaj šesterčka na večer. Gre za ugled vseh nas. Ne reče, da ga skrbi zame, a to vidim v njegovih očeh. Malo se me sramuje, a ostane gentleman in tudi on ne razlaga drugim, kakšna pivska mevža sem, za kar sem mu hvaležna. Ponudim, da zamenjam svoja piva za njihova, a do tega trenutka se mu že tako smilim, da mi reče, da je v redu in da upa, da mi bo kmalu bolje, čeprav neprepričljivo in doda naj pojem krof. Pa mi ni več do krofa. Videti so velikanski in bojim se podobnega scenarija kot s pivom, pa še z zobmi imam težave in je bolje, da ne jem sladkega.

Lucija in Pierrot me prosita, če lahko intervjuje opravimo po predstavi, saj imata veliko predpriprav, zato se pogovorim z Mladenom, ki je zelo prijeten in nič kaj mafijski. V pogovoru, neglede na to kaj vprašam, Mladen nekako vedno govori o seksu. Tako na splošno. Nič mi ne teži. Je srečno poročen in razen komplimenta, da sem lepo oblečena, ne reče nič kaj spornega. Mladenu samoizolacija ni prišla finančno do živega. Je eden od privilegiranih in ima redno službo. Dela za enega od mobilnih operaterjev in je imel redni dohodek ves ta čas. Povzamem, da je stadupanje bolj hobi, pa se ne strinja, jemlje ga resno. Je pa res, da tako kot v standupanju govori o izkušnjah z dela, tako mu humor pride prav tudi pri rednem delu. Pravi, da rad zabava stranke, ki ga imajo tudi zato zelo rade in običajno zahtevajo njega, saj se ob podaljšanjih paketa in izbiri novega telefona, še pošteno nasmejijo. Šefi so najbrž tudi zelo zadovoljni z njim. Začvekava se tako, da zamudim svoj redni obhod publike in tokrat ne morem povedati nič kaj o tem.

Oder je že pripravljen, ura je prava, malo bolj hladno je kot prejšnje večere, na oder stopi Peter, ki kot najmlajši član ekipe faše vlogo povezovalca. Seveda se tudi on ne more izogniti šalam o pandemiji in svojem doživljanju, preživljanju tega čudnega obdobja, ko smo bili vsi v hišnem priporu nič krivi nič dolžni. No, po pandemiji je marsikdo moral poravnati račune in to je težko, če si vmes pozabil svojo pin kodo, kot se je to zgodilo Petru.

Peter napove Mladena, ki takoj gre v interakcijo z občinstvom. Interakcija je zmerna, a to Mladena ne ustavi, da se ne bi navezal na seks. Bolj ali manj vse, kar začne pripovedovati, na koncu obrne na to temo. »Poredni stric,« si mislim. Kilojouli energije, ki jih nosi abrahamček, kot si je sam rekel v intervjuju, le delno dosežejo občinstvo, ki je tokrat pustilo prvo vrsto pol prazno. Tukaj naj omenim, da zaradi reflektorjev in dodatne razdalje, ki jo mora zaradi korona predpisov nastopajoči spoštovati ( beri, mora se zadrževati v zadnjih dveh tretjinah odra), posledično ne vidi dlje kot do prve vrste in, če je ta prazna, se na odru zdi, kot da občinstva sploh ni. To zna biti demotivacijsko in izjemno težko za tistega, ki se na odru trudi biti zabaven. Šele ko Mladen sliši aplavz, se zave, da je občinstvu bil simpatičen. Vseeno bi mu svetovala, da si vzame več časa in gre bolj v detajl, bolj razvije vsako posamično zadevo, kot se temu strokovno reče, kajti nastavki so dobri, pavze pa so kot v glasbi tudi pri tej obrti pomemben faktor.

Peter si privošči še kakšno foro na temo pandemije in v intervjuju kasneje si ne morem kaj, da ne bi opazila, da ima fant v bistvu ogromno materiala, ki bi ga lahko uporabil na odru, pa ga ni. Zgleda, da je konceptualist in je kot rdečo nit večera želel imeti le izkušnje iz samoizolacije. Zaročen je namreč s Francozinjo, ki je po poreklu iz Maroka, on pa Slovenec in kar hihitam se, ko razlaga kako je organizirati poroko Slovenca in maroške Francozinje, kak projekt je bil med pandemijo peljati svoje sorodnike v Lyon k njenim, še posebej v času, ko je letalski promet obstal in so se morali peljati z avti. Imela sem svoj privatni standup, tako da moje delo včasih le prinese dodatno vrednost. Sicer je Peter izjemno kreativen in ambiciozen mlad fant, ki trenutno piše celo scenarij. Tudi to, kako sem hotela o tem zvedeti čim več, on pa povedati čim manj, je imelo komični pridih. Na odru bi mu prišlo prav malo več dinamike v gibu in menjavanje hitrosti pripovedovanja. Sam pravi, da je bil nezadovoljen z nastopom, da se mu je pavza od prejšnjega nastopa zelo poznala in je zaradi dolge pavze malo zarjavel. Definitivno gre za perfekcionista, kar je v tem poslu pomembno, saj so premnogi prav zaradi pomanjkanja te lastnosti morali opustiti to kariero.

Nazaj na oder, kjer si Lucija že pripravlja kovčke in stojala in mislim si, da se morebiti seli k nam in bo gnezdila kar na odru. Kilometrina ki jo ima, ji dovoljuje, da si drzne izzvati občinstvo, ki kar oživi. Dinamika giba in glasu, hitreje, počasneje, glasneje, bolj tiho, levo, desno ( ker naprej in nazaj zaradi pravil letos ne gre), pavziranje na pravem mestu… dvigne vzdušje na zavidljiv nivo tega večera. Vsako temo izčrpa, obdela jo temeljito in nese čez rob. Občinstvo sledi in se tudi samo začne obnašati bolj dinamično. Pade prvi spontani aplavz. A ne morem mimo dejstva, da ji Koko Šadel ukrade pozornost in simpatije občinstva. Ko se na odru pojavi Koko, Lucija pade v drugi plan. Odžre ji aplavze, slišijo se krohoti in Koko s svojo neposrednostjo ter brezsramnostjo reče vse tisto, kar bi dama Lucija raje zadržala zase, ji kontrira in se dela norca iz nje.

Kasneje mi po predstavi Lucija pove, da je v osnovi lutkarica in mi je žal, da tega nisem vedela že prej. Slabo sem se pripravila. O sebi še doda, da je po naravi lena in sebe motivira tako, da se prisili v projekt. Recimo, vpisala je magisterij le zato, da bi se lahko resno posvetila ventrilokvistiki. Rada bi si zapisala kakšno foro takoj, ko ji pade na pamet, pa redno pozabi nositi zvezek za zapisovanje for s sabo. In potem se spomni tega, kaj je razmišljala po tem, ko se je spomnila kaj dobrega, ne pa tega, kaj je to bilo. Razumem popolnoma, saj imam tudi sama podobne težave. Najin pogovor o obrti, ki ji rečemo komedija in o drugih stvareh, postane prav dolg in zanimiv čvek in lahko bi se v nedogled pogovarjala z njo, a jo moram prepustiti tudi drugim. Še prej pa, ker sem lingvistka, me zelo pritegne njena študija ventrilokvistike in zanima me, kako se je spopadla s tem v slovenščini. Vem, da Američani, kjer je to že zelo stara obrt, imajo prav naštudirane besede, ki so primerne za nastop in svoje tekste sestavljajo le iz njih. Obe sva mnenja, da slovenski jezik ni tako preprosto organizirati. Zato Lucija prav detajlno študira približke zvokov in glasov, da bi spekter uporabnih besed čim bolj razširila. Na koncu lahko povzamem, da gre za izjemno analitičen um, ki se prav po akademsko loteva projektov, tako pa tudi opazuje življenje, svet okoli sebe in sebe samo. Lahkotnost, ki jo zaznamo v njenih nastopih, je rezultat pedantne analize, temeljite priprave izjemne strokovnjakinje in malega otroka, ki ga v sebi goji z materinsko ljubeznijo. Posledično njene nastope odlikuje matematično natančno nastavljena struktura, izjemna hitrost podajanja in sprejemanja informacij, redno skeniranje vzdušja in pogum ali jajca, kot temu rečemo, da opazi tišino, ko pove, da ima partnerko in ne partnerja in zbode občinstvo tako, da ji svojo odprtost in sprejemanje drugačnosti potrdi z aplavzom. Čeprav naj tu dodam, da je občinstvo to dejstvo tako ali tako najbrž že vedelo in se jim ni zdelo nič posebnega.

Vseeno pa živimo v časih, ko je vsako drugačnost nujno nagraditi, saj se stvari lahko zelo hitro obrnejo in zgodovina se preveč rada ponavlja. Naravnanost trenutno vladajočih nas na nekaterih področjih že hoče potisniti v čas avtokracije in diktature in, ko popusti en branik, lahko kaj hitro kot domine popustijo tudi drugi. Zatorej naj končam tako, da vse spodbujam k striktnemu branjenju in spodbujanju pravic ljudi, živali, drugačnosti in svobode govora, saj le tako naše kultura, humanost in svoboda niso le besede v slovarju in zakonikih, temveč tudi naša realnost.

 

Tanja Volf