Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:


ČETRTEK    27.8.    20.30    TADEJ TOŠ V ŽIVO   

                                         Tadej Toš


TADEJ TOŠ V ŽIVO (reportaža)

Toš je v četrtek imel rojstni dan in naše občinstvo mu je zapelo Vse najboljše. Tokrat si je nadel svetlečo, živo rdečo satenasto obleko, črne špicšuhe in v roke vzel svoj srebrni starinski mikrofon, ki si ga je takoj priklopil.

Sicer začne s korono in mislimo, da bomo priča rafalu na to temo, a hitro preklopi na razlago o tem, kako se v hišo, počasi prikrade pes. Gre za neke vrste evolucijski proces. Hiše včasih, hiše danes, vloga in ime psa v družini nekoč in danes. Kje jih najde? Publika se še kako prepozna tudi v analizi. Razlike med imeti srečo in biti srečen, o kompetencah in pooblastilih, o moški in ženski energiji, matriarhatu in patriarhatu in matriarhalnem patriarhatu. Poigrava se z besedami, pojmi, konteksti in koncepti. Publika umira od smeha, prišli so polni pričakovanj in Toš dostavi. Govori hitro, giblje se hitro in redno prestopa na odru začrtano linijo, čez katero ne bi smel iti, a še inšpekcija, če je bila na prizorišču, je bila najbrž v takem krohotu, da tega niso opazili. Sicer pa Tadej tudi to obdela, ko strokovno pojasni razliko v širjenju aerosolov med šepetanjem, govorjenjem in petjem. Pika na čelo.

Tehnično gledano si nastavi izjemno število nastavkov, ki jih niza linearno, a nato udari s hitrim poantiranjem, ko vse na videz nepovezljive teme spravi v smiselno celoto. Kot filozofinji mi je všeč ta njegov analitični pristop, ker nas tako obrne, da se nam kar naenkrat najbolj nelogične stvari zdijo najbolj logične. Igra pa tudi na sentiment. Kdo iz naše in starejših generacij se ne spomni obiskov debele Berte, veder z rižem in Kinder jajčk? Je edini komik, ki občinstvo nagovarja, naj ne ploskajo. Kar nekaj zaodrskih debat smo do sedaj imeli na temo tega, kako bedna fora je tista, naj zaploskajo tisti, ki….pogosto orodje komikov. Tošu se k takim že od nekdaj ni potrebno zatekati, kvečjemu obratno. Govori nam stvari, ki jih zelo dobro poznamo, a jim doda svežino in popolnoma novi kot gledanja in staro postane novo, kot njegovi čevlji. Da nam tudi misliti o tem, kakšne ovce smo vsi skupaj in kako nas gledanje televizije v bistvu vozi po neki verziji realnosti, ki to je in istočasno ni.

Je finomehanik obvladovanja časa in dramaturškega loka. Čeprav dramaturški lok dela celostno, jih ima njegova predstava vmes še množico manjših, drugega za drugim. V bistvu je besedna zveza dramaturški lok za njegov nastop pretesna. Prej bi lahko govorili o Toševih dramaturških koncentričnih krogih. Po zaključku zgodbe s televizije o naši osamosvojitvi in vlogi vladnega govorca v tistih in teh časih, se občinstvo upre in virus gor ali dol, salvam smeha sledi bučen in dolg aplavz. Kaj nas bo strah, enkrat se živi!

Navkljub temu da hitro govori in hitro razmišlja, hitro poantira in hitro dokazuje in bi človek mislil, da je v svojem svetu, pa se izjemno hitro tudi odziva na vse dražljaje. Pade steklenica, sliši in že aplicira. Vse v sekundi dvajset.

Če smo na začetku mislili, da je tema karantena bila le za uvodno ogrevanje, smo kar naenkrat spet tam. Čeprav poslušamo različne vice na to temo že cel teden, vse postanejo nekako bedne v primerjavi s svežino, ki jo prinaša njegov pogled na zadevo. Toš lahko tolče tudi po Slovencih, kajti ko to on počne, smo si všeč z vsemi svojimi značilnostmi, katerih se običajno sramujemo in jih tajimo kot Cankar mamo.

Pesem je pomembna in pomembni del naše identitete. Jazzovska verzija pesmi Kol'ko kapljic tol'ko let nas opomni, da bi mu tukaj na Štajerskem, v bistvu morali zapeti to in ne Vse najboljše, priredbo angleške ali ameriške pesmi, kdo ve. Zaključi z najbolj bednim vicem možnim le, da dokaže, da sploh ni fora v vicu, ampak v pripovedovalcu. Njegova moč pripovedovanja leži v logični strukturi argumenta. In tako lahkotnost podajanja materiala lahko komik doseže le, če ima dobro zasnovano strukturo in sposobnost splezati na streho, če se ta zorni kot izkaže za najboljšega.

Toliko o nastopu. Toš je frajer, Toš je car, Toš je mojster mojstrov, metaforist prve kategorije in perfekcionist. Nič novega ne morem več povedati na to temo, zato bom v nadaljevanju povzela še najin pogovor v zaodrju.

Letos bi rada hitreje in bolj skoncentrirano kot lani, pa še, ker je tako ali tako šibal skozi nastop, bi ležernost sedaj bila čudna.

Čeprav me je njegov nastop vrgel v globoko filozofsko razmišljanje o številnih globokih temah in v opazovanje deduktivnih, semantičnih, predikatnih in induktivnih pravil logičnega sklepanja, me zanima več o njegovi rdeči satenasti obleki in špicšuhih. Vse skrbno izbira sam, tudi material. Da ima krojaške in čevljarske zveze, mi je jasno, a njegove odgovore moram sproti preverjati. Recimo, ko vprašam, ali je obleko izbral sam, to potrdi. Ko pa ga vprašam, ali jo je dal sešiti po naročilu, pritrdi tudi temu. Enako se zgodi s čevlji. Najprej odgovori, da čevlje izbira sam, ob vprašanju, ali jih da delati po naročilu, pritrdi. Hm. Ker ugotovi, da sem ga dobila, se popravi. Čevlje izbira sam, tiste, ki jih pa ni izbral, pa jih je dal narediti po naročilu. Trenutni niso narejeni po naročilu, izbral jih je sam in to leta 2009. Inteligentno doda, da so stari 11 let. Še dobro, ker sama tega ne bi znala izračunati.

Trdi, da med predstavo diha, čeprav iskreno rečeno ne vem kdaj. Pravi, da plitko in hitro. Razmišlja ne, samo pelje, a kontrolira. Primerja s toboganom, kjer se spustiš in gre hitro, a v ovinkih moraš kontrolirati tako, da so čimbolj zabavni in da te ne vrže ven. Nastopanje je njegova potreba. Standup je njegova potreba. Povprašam ali je še vedno tako, kot je trdil lani, da odkar standupira, da mu drugo nastopanje ne diši več. Teoretično se strinja, praktično pa je tako, da se izjemno rad znajde v predstavah, ki jih skupaj s prijatelji ustvarjajo. Vendar ultimativni drive, ki na odru obstaja, je biti na odru sam. Spet sva v metafori o toboganu in izpostavi, da nisi pripet kot na vlaku smrti.

Tudi sama se dotaknem karantene, a me zanima bolj intimno. Kako je Toš preživel čas samoizolacije? Predstavljam si, da je to za takega hiperaktivca bilo najbrž psihično naporno. Delno mi pritrdi. Prva dva tedna ga je obdajala neka tesnoba, ker ni poznal tega občutka. Po petnajstih letih vožnje 200 na uro se ni vse postopno umirjalo, temveč je bilo v trenutku vsega konec. Tega občutka ni poznal. Bil je sam doma s sinom. To je zanj bilo nebeško. Sin še ni v šoli in se mu ni bilo treba preleviti v učitelja, spoznavati aplikacij za učenje na daljavo in podobno. Kruha ni pekel, je pa vseeno gospodinjil, kuhal in pospravljal. Pohvalno.

Spraševal pa se je tudi o tem, kako bo videti prihodnost. Ali bo vse tako kot je bilo, flegma naprej kot smo vajeni, ali nas bo pričakala neka druga realnost? Ugotovil je, da bo najbrž neki novi začetek. To ga ni spravilo v obup, temveč se je v sebi mirno in stabilno nastavil na to, da se popolnoma odprto, konstruktivno in optimistično sooči z novimi okoliščinami, kakršne pač bodo, ko se bomo ponovno začeli premikati. Tako je tudi bilo.

Dobre volje publike ne jemlje za samoumevno. Zaveda se, da se lahko zgodi tudi njemu, da vse skupaj mrkne. To zavedanje je pomembno, ne dovoli pa, da bi ga bilo česa takega strah.

Vprašam še, kako bo preživel ostanek rojstnega dneva? Šel bo domov, da ne bi spil preveč pivc in še lahko služi volanu. Ker sem slišala, da je zavrnil našo slastno pico in dejal, da bo jedel šele doma, ga povprašam o tem. Pravi, da je po nastopu adrenalin na previsokem nivoju za konzumiranje česarkoli in tudi zaspi se ne hitro. Ostanek dneva bo preživel tako, da si bo kar takoj, ko pride domov ogledal posnetek predstave, razmišljal o tem, kaj je bilo in poskušal v sebi poiskati mir. Zaspal ne bo pred poldrugo uro.

Nato se pogovarjava še o materialih, žepih, o tem, kako ima rad svoj mikrofon, ki ga dojema kot glasbenik svoj inštrument in o drugih globoko filozofskih temah, ki jih ne bom tukaj obravnavala. To je zaodrski privat in ni več vaša stvar. Povem samo to, da so fore, ki mu jih je Srki podaril za rojstni dan in so mu bile všeč, v bistvu bile moje. Da se ve.

 

Tanja Volf