Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:


PETEK    28.8.    20.30    PREKLETSTVO SAMOUMEVNOSTI   

                                     Aleksander Zadel


PREKLETSTVO SAMOUMEVNOSTI (reportaža)

Standuperja Aleksandra Zadela ne poznam. Mislim si, da je nov na sceni in najbrž zelo talentiran, če je v času, ko ga moj radar ni zaznal, naredil že celo predstavo. Nič, bo treba poguglati. Tudi na internetu ga ne najdem. Najdem sicer doktorja s tem imenom, psihologa, ki vidim, da ima neke seminarje, a to gotovo ni on. Še raziskujem in ko ne najdem nič, si mislim, da sramoti navkljub nimam druge, kot da grem analogno. Vprašam Jana, ki mi reče, da gre prav za psihologa s tem imenom in da ga je poln internet. Aha, si mislim, torej gre za tega doktorja Zadela, ki sem ga našla in je videti zelo popularen. Ali se je sedaj začel ukvarjati še s standupom?

Seveda, s psihologijo se povečini ukvarjajo ljudje, ki imajo sami s sabo težave in standuperji tudi imajo sami s sabo težave. Ergo: Ker sam sebi z vso to teorijo ni mogel pomagati, se je zatekel v standup komedijo. To je edina oblika, kjer lahko svoje frustracije sipaš med ljudi po tem, ko te prijatelji ne morejo več poslušati. Če znaš dobro obrniti in se naučiš obrti, lahko celo postaneš uspešen, še kaj zaslužiš in potem ego cveti. Pa ga imam. Že si manem roke. Sem ga pogruntala.

Ko pa na oder stopi Slavko in nam pove, da ne bomo priča standup komediji, temveč predavanju, sem zmedena jaz. Pojasni nam še razliko med standupom in javnim govorom. Spomnim se svojega mentorja standupa, ki nam je nekaj govoril o tem. Da se na delavnici lahko naučimo standupati, a da je to le ena oblika javnega nastopanja in če se naučimo slednjega, bo naš spekter širši. Ko na oder stopi doktor Zadel in reče, da je to najbližje, kar bo kadarkoli standupu, ne razumem več nič. Nekaj je narobe z mano in potrebujem psihologa. Še dobro, da je na odru eden najboljših. Prešine me tudi, da ga bom po predavanju najbrž zelo težko dobila pred mikrofon za izjavo, ker bo občinstvo gotovo navalilo nanj in mu bo vsak razlagal svoje težave in frustracije in hotel iztisniti mini seanso. Kasneje ugotovim, da sem se motila tudi o tem. Njegovo predavanje je namreč zelo čisto, jasno in sporočilo tudi. Res sem ga morala konkretno počakati, a to je zaradi tega, ker so se mu mnogi prišli zahvalit.

Pa nismo še tako daleč. Nazaj na začetek in k mojim frustracijam. Spraševala sem se, kako ga bo sprejelo občinstvo, ki je prišlo. Mar bodo kar odšli, ker ne bo smeha, krohota in lahkotne sprostitve? Nam bodo zamerili? Se bodo počutili ogoljufane?

Izkaže se, da občinstvo zelo dobro ve, koga je prišlo poslušat in so polni pričakovanj. V temi sem torej le jaz. Le jaz sem nekako vzela za samoumevno, da bomo v Vetrinjcu le afne guncali. Ne samo, da nihče ne odide, temveč je pozornost na višku. Občinstvo je videti na neki način v slavnostnem pričakovanju. Madonca, pa kdo je ta tip?

To je tip iz Kopra, ki nas takoj na začetku nekaj vpraša in iz naših odgovorov sklepa, da smo mentalno zdravi. To nam tudi pove in že se počutimo bolje. Sama o sebi še vedno dvomim, ker če ne bi, bi mi bilo to samoumevno in svojega mentalnega zdravja ne maram imeti za samoumevnega. Mentalno zdravje je kot splošno telesno zdravje in po mojem mnenju nekaj, za kar je treba skrbeti. Preveč ljudi poznam, ki ga niso pazili, in so ga izgubili.

Doktor Zadel nam pojasni naš evolucijski razvoj in pasti, ki jih je prineslo zadnje stoletje in v katere se vedno znova ujamemo. Ena največjih pasti je, da jemljemo vse preveč vsega za samoumevno.

Namen mojega poročanja ni obnavljati, kar smo slišali. To bi pomenilo, da bi do sedaj le popisovala fore, ki jih slišim in jih podajala naprej. Tudi ne bom trdila, da znam obnoviti snov petkovega predavanja. Za to bo treba najti, kje bo Aleksander predaval naslednjič o prekletstvu samoumevnosti in iti tja.

Bom pa povzela misli, ki so se mi utrinjale med enournim poslušanjem modrih besed in skušala deliti lastno introspekcijo.

Najprej sem ob poslušanju splošnih kiksov dojemanja sebe v svetu razmišljala o ljudeh, ki jih poznam. » To bi morala poslušati ta in ta prijateljica, ki mi nenehno nalaga intimnosti svojega ljubezenskega življenja in njenih partnerjev. Stvari, za katere menim, da jih jaz ne bi smela sploh vedeti, ker vključujejo osebe, ki niso tukaj, in gre v bistvu tudi za njihovo intimo….Točno to je težava mojega frenda, ki se je odtujil od nas, postal težek in naporen za družbo… To bom povedala prijateljičini mami, da bo že enkrat nehala mrcvariti mojo prijateljico in ji dala dihati…« Za vsak primer, ki ga je navedel, sem poznala nekoga. Nato pa mi je neki glasek začel govoriti:« Tanja, kaj pa ti? Ali morebiti v njegovih besedah prepoznaš tudi sebe?« Eh, kje pa, jaz pa že ne. Jaz vem vse najbolje, sama nisem kriva za negativne stvari, ki se mi v življenju dogajajo. Vem pa vedno, kdo je kriv. Mama, ata, frendi, družba, država, politiki, drevo, kamen, zrak…vsi, samo jaz ne. Še posebej, ko sem nesrečna. Ko sem srečna, so zasluge za to moje. Da bom glede nekih stvari postala srečna pa je potrebno, da se sistem spremeni, da ljudje okrog mene spoznajo, da je najbolje, da je po moje in da se okoliščine spremenijo. In še, če bi bilo vse po moje, bi bilo takoj veliko bolje.

Ker sem naravnana in vzgajana antipotrošniško, se začnem z gospodom na odru strinjati. Poznam in na živce mi grejo ljudje, ki samo hodijo po trgovinah in za stvari, ki jih kmalu ne bodo želeli več, odštevajo denarce, ki so jih trdo prislužili v službi, ki je ne marajo. Jaz nimam službe, vsaj ne redne in ne za nedoločen čas in polovica življenja, ki ga živim v prekarnem peklu, mi niti ne dovoljuje, da bi si lahko privoščila kaj, česar nujno ne potrebujem. In tiste smuči, ki sem si jih kupila, čeprav je snega vedno manj, jaz pa imam težave s hrbtenico in sploh ni pametno, da brez priprav po vseh teh letih stopim nanje, bodo prišle še kako prav takoj, ko se bodo okoliščine in ljudje okoli mene spremenili. Ko mi bodo zdravniki končno pomagali, ko bom imela dovolj denarja za pilates in smučarsko karto, ko bom imela s kom sploh iti smučat. Najdem pa v svojem širokem in sprejemajočem srcu pohvalo za svoje starše, ker za razliko od razvajene mularije, sem jaz morala varčevati. Že v osnovni šoli smo imeli malo banko, kamor si nalagal dinarčke od rojstnih dni, dedka Mraza, kasneje pa od dijaškega in študentskega dela, prodaje češenj in podobno. Starša sta namreč vztrajala na tem, da si lahko privoščim karkoli in mi bosta to plačala, a le polovico in le potem, ko jima pokažem, da sem svojo polovico privarčevala, ko vržem privarčevano na mizo. Poleg varčevanja me je to naučilo tudi zmanjšati količino vsega, za kar sem mislila, da moram nujno imeti. Svoje prihranke sem začela raje namenjati za stvari, ki so me osrečevale. Tečaje padalstva in potapljanja, potovanja v tuje dežele in ne toliko za oblekice, čeveljce, frizerje kot moje vrstnice. Če nisem imela takrat tako zaželenih in modernih Benettonovih hlač in puloverjev, Martensk in najnovejšega bicikla kot sošolke, me to sploh ni motilo. Ko smo šli ven ob koncu tedna, me ni motilo, če sem pila radensko. One so pri osemnajstih imele vse to, jaz pa sem šla za en mesec v Avstralijo. Ko sem se vrnila, so me greli pleteni puloverji od babice in mame prav enako kot njih tisti šminkerski. Nekoč smo v zalivu, kamor smo se šli potapljat, videla ladjo gospoda Benettona. Lepo estetsko, polno osebja, s palmami na krovu in pomislila koliko, denarja mojih vrstnic je tam noter. Zelo sem bila ponosna nase ob teh spominih in sem začela spet poslušati modre besede doktorja Zadela.

Rekel je, da je sreča hipno in kratkotrajno čustvo. Spet sem tiho v sebi ugovarjala in iskala razloge za to. Seveda, ker ljudje, ki bi me morali delati srečno, ne vztrajajo pri tem. Ko je dodal, da je sreča nefunkcionalno čustvo, me je od besa skoraj vrglo s stola. Kaj to pomeni - da je moje 'pizdenje' čez vsakogar in vse živo pa funkcionalno?

Sicer sem se počutila kmalu spet brihtno, ko je omenil Descartesovo, 'Mislim, torej sem'. Predvsem, ker ni navedel avtorja misli, jaz pa vem kdo je to rekel, a sreča je trajala kratek čas. Kmalu sem bila spet razjarjena, saj je trdil, da je potrebno sproti zadovoljevati svoje potrebe, da bi se dobro počutili. Rada bi ga popravila in dejala, da mora nekdo sproti zadovoljevati moje potrebe, ne jaz. Če bi morala to početi jaz, bi to pomenilo, da bi morala nenehno in sproti nekaj delati jaz in to bi pa res bilo veliko dela. Kdaj za vraga bi bilo tega konec? Že od razmišljanja o obsegu dela, ki bi ga morala vložiti, sem postala utrujena. Sedem ključnih evolucijskih izzivov, ki jih je naštel, me je še dodatno utrudilo. Kaj, vse to je treba? Recimo peti izziv, ki pravi, da bi naj razumela čustva in potrebe soljudi. Se heca? Ravno obratno. Ljudje morajo razumeti moja čustva in moje potrebe. In šele nato bom jaz njihove, če mi bo.

Doktor Zadel gre še dalje in nam pove, da dandanes trpimo, če ni po naše. Jaz trpim to že od malega, prijatelj, in to zelo in vsakič, ko ni po moje. In še, zelo bi pomagalo, če bi bilo vse po moje, ker potem ne bi trpela, kot trpim vsakič, ko moram sprejemati neke kompromise. Kompromis namreč pomeni, da je le delno po moje. Nesprejemljivo.

Nato se zalotim, da se hihitam. Zakaj? Spomnim se, da moram spet pogledati občinstvo, da preverim, koliko jih je zapustilo prizorišče. Na svoje presenečenje ugotovim, da so vsi še tu. Še je popolnoma nabito polno. In glej ga zlomka, hihitam se ne le jaz, temveč vsake toliko izbruhne smeh kar cele publike.

Kaj sem spregledala? Je tip v bistvu zabavljač? Kot na dobrem stand up nastopu se hihitamo, gledamo v tla, zardevamo in gledamo okrog sebe, ali drugi lahko slišijo naše misli.

Spet se spomnim Željka, našega stand up mentorja, ki nam je dejal znova in znova: » Ljudje se ne smejijo, ker je nekaj samo na sebi smešno, temveč ker pri sebi prepoznajo, da je nekaj res.« Ali morebiti ta tip na odru nekaj ve in ko to pove, mi prepoznamo, da je res? Ali smo res sami zaslužni za svoje dobro počutje?

Ali bi se res morala nehati skrivati za pisarijami, ki so v bistvu pametovanje o tistih, ki na odru dajejo vse od sebe in živijo stand up, pripravljajo material, delajo, vadijo, garajo in tvegajo, da bomo takšne riti kot jaz potem lahko pljuvale po njihovem delu ali pa ga pohvalile? Bi morebiti morala sama vzeti zvezek in pisalo in začeti zapisovati svoje misli, jih oblikovati v standup material ter se poskusiti na odru? Če znam analizirati, bi morala znati tudi aplicirati. Kje pa. Za to bi morala poiskati zapiske z delavnice pred mnogimi leti, narediti analizo tega, zakaj sem se v bistvu takrat usračkala in zakaj nisem vztrajala. Zakaj si nisem, če mi moj material ni bil všeč, pač pripravila novega? Preprosto, ker bi to terjalo veliko dela, discipline, vaje in še vaje in poguma. Jaz pa sem že tako ali tako preutrujena in to ves čas. Nimam kondicije, mi pove človek na odru in če kaj vem o kondiciji, je to, da se pridobiva počasi in postopno in da je naporno. S poudarkom, da je naporno.

Konec predavanja lahko povzamem takole, malo po moje: Če hočemo doseči blagostanje, je treba dvigniti rit ( in moja je težja iz leta v leto) in se znebiti iluzije, da ko se bo spremenil nekdo drug, ali ko bodo same od sebe prišle neke nam ugodne okoliščine, da bomo končno srečni. Kot bi poslušala svojo mamo in tisto o kovanju svoje sreče. Nisem kovač in kladivo je težko in v kovačnici je vroče!

Zatorej bom, preden mi še to pisanje postane prenaporno, povzela pogovor z Aleksandrom Zadelom. Povedala sem nekaj trditev in ga povprašala o tem, kaj bi rekel on.

Trditev številka ena: » Na živce mi gredo ljudje, ki me prepričujejo, da moram le pozitivno misliti in si želeti spremembe ali neko stvar, da se bi mi vse izpolnilo.« Aleksander mi pove, da ko razmišljamo o rešitvi, je to prav. Razmišljati o cilju, ki ga hočemo doseči je produktivno. A to, da je dovolj le sesti in razmišljati rožnato, je nateg. Seveda lahko pride do naključja in morebiti se kdaj kaj le zgodi samo od sebe, a to ni rezultat tega razmišljanja, temveč naključja. Imeti cilj in razmišljati o tem, kako ga doseči, dvigniti rit in pozitivno zakorakati na pot do spremembe, pa je nekaj drugega.

Trditev številka dve: »Potrebujemo številne tabletke, da bi se počutili bolje.«

Trend potrošnje tabletk, pravi, je v velikem porastu in je nevaren. Običajno velja, da je slabo počutje posledica moje interakcije z okoljem. To je informacija zame, da se v okoliščinah, kakršne so, moram začeti vesti drugače, da bi se bolje počutila. Ko nimam na razpolago vedenj oziroma rešitev ali idej, kako se vesti drugače, slabo počutje vztraja. In odgovor farmacije je, da vzemi tableto. Okoliščine se ne spremenijo, ne spremenijo se stvari, ki me motijo, a me ne motijo več in to je tragedija. Sicer ni proti jemanju zdravil, ker se v življenju zgodijo tragične stvari in duša boli. A s tabletami bo še vedno bolelo, pač manj in dlje časa. Bolečino je treba izjokati, jo oddelati, odživeti in se nanjo navaditi ter iti naprej. Tablete so kot škarje in se odpirajo na obe strani. Ko odvzamejo bolečino, odvzamejo tudi veselje in funkcioniraš v zelo ozkem čustvenem pasu. Ni ti zelo hudo, ni pa ti tudi zelo lepo.

Trditev številka tri: » Tisti, ki res nimajo, so lačni le občasno. Požrešni pa so lačni ves čas.« Vrne mi z rekom, da lakota na svetu obstaja prav zato, ker ne moremo nahraniti požrešnih, najbogatejših, in ne zato, ker ne moremo nahraniti revnih. Ko izgubiš razsodnost nad tem, kaj je dovolj in kaj je premalo, in ti nikdar ni nič dovolj in vse ti je premalo, si si s tem na neki način podpisal obsodbo, da živiš v peklu. Nikoli ne moreš biti zadovoljen. Če to apliciramo nase in ne le na najbogatejše, lahko ugotovimo, da je to tako na kateremkoli področju, čustvenem, materialnem, izobrazbenem, seksualnem… Ker si kot vreča brez dna, tvoja potreba nima šans, da bi kadarkoli bila zadovoljena.

Ja, nič kaj smešno in vredno premisleka, ker zgleda, da res nič ni samoumevno. Jemati karkoli ali kogarkoli za samoumevnega je nevarna reč.

 

Tanja Volf