Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:


SOBOTA    29.8.    20.30    LOKALNA SCENA IN HIŠNI STAND UP KOMIK   

Renato Volker-Rene, Tim Andrič, David Gorinšek, John Denhof (ZDA), Srdjan Olman (SRB)


ZADNJI VEČER LENTA (reportaža)

Splickascena bi morala zaključiti letošnji festival, a Hrvaška ima tardečo in brez karantene ni prehoda. Če pa je karantena, ni nastopanja pred množico. Treba se je bilo znajti iz danes na jutri in vskočili so lokalci. Ne vem kako, dobri bi Splitčani bili, a trdim tukaj in sedaj, da bolje kot je bilo, ne bi moglo biti.

Tim Andrič, David Gorinšek, John Denhof, Srdjan Olman in naš en, edini in edinstven Renato Volker Rene, so tvorili šopek, ki smo ga podarili zadnji publiki letos. Trilingvalno in tridimenzionalno.

Začne Slavko in kot vedno ne pozabi omeniti, da on ni standuper in da ni smešen. Pa ne zaradi pomanjkanja truda. Nekaj govori o tem, kako je najraje kmet, jaz pa v zaodrju grem po pivce za živce in hočem na zadnjo cigareto, preden pridejo na oder pravi mojstri. Ker je spet bilo vse polno, gledam, ali naj si izvlečem kak stol iz zaodrja ali naj grem na ta nesrečni balkon, kjer nič ne slišim, ali kaj naj naredim, ko mi Luka in Jan rečeta, da naj se postavim v vrsto, ker da nas bo Slavko povabil na oder, da tudi ekipa dobi aplavz. Stojimo v vrsti, čakamo, Slavko še nekaj razpreda in napove Reneja. Na nas gladko pozabi. Bravo. Ostanem brez požirka piva in cigaretke, moje rutine pred nastopom, in sem tečna. Tečni so tudi ostali in vsi ignoriramo Slavka, ko se vrne v zaodrje. Nič mu ni jasno, dokler mu Jan ne pove, da nas je lepo obrnil, da smo stali v vrsti kot prvošolčki. Slavko je vidno razočaran nad sabo. Mi ga pustimo, da razmišlja in gremo vsak po svojih opravkih, ki jih med predstavo ni malo.

Rene je že na odru. Okrasil se je kot novoletna jelka in očitno uživa v visokih petah. Prej je vadil neke obrate, malo sem mu po koreografsko pomagala, a ker je na odru drugačna površina, raje ne riskira. Pametno, saj obstaja velika možnost, da se bo s petko zataknil za črto iz selotejpa, s katero smo označili mejo, ki je nastopajoči ne sme prekoračiti, da ne bi bil preblizu občinstvu.

Rene je v elementu, veliko bolj sproščen in še bolj zabaven je, kot takrat, ko je nastopal Pod radarjem. Čudovito in duhovito napove Tima Andriča. Suhcen dolgin je taka pojava, da bi ga marsikatera gospa iz občinstva peljala domov in mu kuhala kak teden ali dva, saj je še bledoličen. Čeprav se mu le za trenutek zatakne, je njegov material in pojava tako simpatična, da ga občinstvo za spodbudo nagradi z dolgim aplavzom in mu tako nudi čas, da se zbere in nadaljuje. Njegove zgodbe se tičejo zdravnikov in bolnice, poante so duhovite in nasploh odlično opravi svoje delo, saj lepo ogreje publiko.

Rene je že čisto napaljen. Svojo pahljačico živčno trese veliko prehitro, je kot gospodična na svojem prvem plesu, vse ostalo pa je ena sama sproščenost in kontrast je dosežen. Počutimo se, kot da smo na praznovanju rojstnega dne pri njem doma. Ko doda še malo ostrine, so vse tri dimenzije pokrite in na oder pride David Gorišek, ki sem ga tako vajena, da je vsak večer pri nas in pobira izjave za radijsko postajo, kjer dela, da ga imam že za del ekipe. Ko ga hočem intervjuvati pred nastopom se zraven njega derem: » David Gorišek!« in cel čas mi nekaj skače v besedo, zato mu rečem: » David, daj mi malo miru, ker sedaj moram Davida Goriška najti.« Šele, ko mi Jan zabrusi, da ga imam poleg sebe, pogruntam, da je David Gorišek v bistvu naš David. Na srečo imam to čudno finto, da postanem rdeča v obraz, ko sem jezna in ne ko mi je nerodno, ker to bi bil primeren trenutek za zardeti. David se je nekega dne, ne da bi komurkoli povedal, odločil sesti v avto in oditi v daljno Ljubljano, se spokati pred odprti mikrofon in kot pravi, pogoreti. A je šel še enkrat in še enkrat in bil vedno boljši. Od tega je sedaj že dve leti in pol in na odru se kilometrina vidi. Čeprav je iz Konjic, je mariborski naglas skinil kot le redko kdo. Sicer ne maram, ko se ljudje, ki niso od tu, trudijo z mariborščino, ker potem je to vedno nekaj med ptujščino in prekmurščino. Ko čakajo na pohvale, vedno rečem naj se raje ne trudijo, ker si delajo sramoto. Menda je David prvi, ki mu tega nasveta ne bi dala. On je naš. Tako je naš, da lahko niza šale na naš račun in mi se krohotamo. O pajzlih je govoril in ker pajzle poznam od malega in so res naša značilnost, me meče s stola znova in znova. Pubec je odrastel, si mislim, ko ga gledam. Spomin me vrže nazaj v čase, ko je bil na Citiyu še vajenec, k nam je pristopal zadržano, strokovno in nevsiljivo in vedno je na šanku kupil svoje pivo, čeprav bi kot predstavnik medijev lahko vzel kakšnega iz našega hladilnika. Na odru gledamo pristnega, neposrednega, zelo zabavnega in iskrenega komika. Simpatije, ki me prevevajo do njega, ima tudi občinstvo. Nagradimo ga z bučnim aplavzom in želimo, da bi ostal še dlje.

Vendar je na odru spet Rene, ki se hvali, kako pesasita punci od direktorja banke. Prej se je hvalil s tem , kako je na glavnem odru ignoriral predsednika in župana. A predsednik in župan nista tukaj, direktor banke pa je. Ko stopi na oder, pomislim na to, kaj sva se v zaodrju prej pogovarjala. Povedal mi je, da ga je nekoč v KGB-ju Rene izzval in povabil na oder ter ga tam pustil samega, da se preskusi v vlogi komika. Sam ne reče, da mu je šlo dobro, a vem, da mu je, ker sem prebrala poročanje Jaše Lorenčiča, ki ga je hvalil. Reče, da je takrat bila zasedba komorna, da je bolj ali manj poznal vse ljudi v občinstvu in da bo šele nocoj uradno izgubil junfer. Ko ga gledam na odru, me iz profila spominja na Robina Williamsa. Ko sva se pogovarjala prej, mi je dejal, da ima Maribor najraje od vseh mest, v katerih dela. Poti ga pogosto vodijo v Ljubljano in v Avstrijo. Maribor ima za dom in ljudi tukaj ima najraje. Tudi na odru začne s prilizovanjem in hvaljenjem nas tukaj. To bi si skoraj mislila, če mi prej ne bi zelo natančno argumentiral in opredelil razlik med nami, Ljubljančani in Avstrijci. Posledično razumem, da nam želi sporočiti le, da se tukaj res dobro počuti. Je pa tudi zelo zaljubljen. To je opaziti pred, med in po nastopu. Veliko govori o svoji punci. Celo material so v bistvu ali njene šale ali šale o njej in to kar dobre. Rad vstavi kak vic, a zgodbe iz njegovega življenja so sprejete veliko bolje. Aplavzi in krohoti so pogosti. Ne morem pa si kaj, da ne bi opazila, da govori veliko o denarju. Pač bankir o svojem življenju in njegovo življenje je denar. Zelo duhovit človek je ta John in vidim, zakaj se Rene tako rad druži z njim, njegovo punco in njeno psičko. Tudi jaz bi se, ker imam občutek, da jim nikoli ni dolgčas.

Rene pa vsakič bolj ostro. To Rene! Še o politiki, brez rokavic in dlake na jeziku. Napaljeni smo tudi mi in čas je za tretjo dimenzijo. Slovenščino smo imeli, angleščino tudi in sedaj bomo poslušali še malo srbskega jezika. Ko Srdjan pohvali Johnovo angleščino v svoji polomljeni, se polulamo.

Ker Srdjan in Torbica pripravljata še neke vrste ujetje trenutka v Mariboru skozi trajanje Lent festivala 2020, tudi on pove kaj vse mu je v Mariboru všeč. Opazim celo, da mu je končno ratalo naučiti se eno slovensko besedo. Besedo ja, pomena pa ne. Mogoče naslednje leto osvoji še to. Johna pohvali še enkrat in mislim si, da bi morebiti rad službo v banki. Nocoj je njegova poza bolj ta jezni Srki in jezijo ga prav nenavadne reči. Občinstvo ne bo več nikoli enako gledalo teniške tekme ali pa sploh ne, ker je njegova argumentacija, zakaj je to brez veze, preveč logična. Aplavzi kar dežujejo in Srdjan je v svoji jezi vedno bolj sproščen. Med njegovim nastopom za odrom nekdo flegma čveka. Direktorja Rukavine desetletja nisem videla slabe volje, kaj šele razjarjenega in ne vem, kaj je naložil nekulturni trojici, a njegova telesna govorica je izražala gnev. Prav je tako. Kdorkoli je to že bil, ki je čvekal in to res glasno in brezsramno, focn tudi od mene. Srki pa medtem raztura. Občinstvo je pol na tleh, druga polovica pa se pravkar pobira nazaj na stole in to komaj. Tudi moji spomini na obiske Exit festivala so še vedno zelo živi, pa čeprav sem po petrovaradinski trdnjavi norela, ko se je Srki šele učil voziti bicikl. Še sedaj ne mara preveč tega prevoznega sredstva. Huronski aplavz nagradi enega najboljših srbskih komikov in lahko bi kar zaključili, a ne še. Zaključil bo Rene, ki se ne ukvarja s tem, kako bo sedaj po Olmanu težko zavzeti oder in srca občinstva. Ker ve, kaj je treba. Nonšalantno pove, da sedaj repa in ponovi svoj avtorski komad, v katerem poje še spremljavo, tudi glasbeno. Ker je pesem o Mariboru, ki je d fjučr. Tudi njega nagradimo z bučnim aplavzom. Slavko nas potem vse zvleče na oder in predstavi in tudi celotna ekipa dobi aplavz, saj publiki še ni za domov.

Čeprav smo popolnoma izčrpani, se tudi mi ne damo in se odpravimo na poslednjo zabavo na Lentu, na katero lahko prideš le, če si garal kot živina vseh devet dni. Mnogi so omagali in grejo raje domov na zaslužen počitek, drugi računamo na neko rezervo, ki bi nas naj še držala. Ker smo jo porabili tam nekje šesti sedmi dan, nam ne preostane drugega kot da po mariborsko udarimo po alkoholu.

Jaz sem morala še nahraniti naše mucke na očetovi hiši, preden sem šla spat, zato sem se damsko poslovila ob pol šestih. Zaspala sem kar na kavču med mojimi kosmatinci, ki so se zmedeno spraševali, zakaj spimo, če pa je že dan, a iz solidarnosti niso nič rekli. So pa najbrž zlateki moji sklepali, da bom imela mačka in bom lačna, ko se zbudim, ker me je na tleh čakala sveže ubita miš, na katero sem stopila in si malo bruhnila v usta, ko sem jo morala postrgati s podplata hulahopk.

 

Tanja Volf